24 plus barvice

Bila je, da ne rečem, prizanesljiva do nezavesti. In bil je kar se da potrpežljiv do subverzivnih performansov. Tako sta se našla. Zavohala na razdaljo, ki jo potrebuje dogodek, da postane zgodba. Nikoli ne bi mogla postati atraktivna samo zato, ker sta bila podobna skici Parada ponosa, ki jo je študentka likovne akademije sklenila zamolčati zaradi nepronicljivega naslova. Atraktivna bi lahko postala samo zaradi popolne golote človeka pod macesnom na približno dvokilometrski višini, ki ugotovi, da ima v nahrbtniku nepremočljivo jakno znamke Kilimanjaro in sončno kremo Sun Mix in se odloči, da bi se s praktičnim umom raje odločal o čem drugem.

“Več stvari je, da je tako.”

“Naprimer?”

“Naprimer, da sta dve.”

“Krasno. Želim izvedeti poldrugo.”

“Imaš situacijo perspektivnega intenzivnega posvečanja podrobnosti. To je namreč najpomembnejši element filma, da lahko povezuješ kadre in razlagaš zgodbo kot celoto, ne kot postmodernistične fragmente, kar življenje po nekaterih domnevah dejansko je. Ampak filma ne moreš tako, če nočeš postati ljubljenec ministrstva za kulturo in šolstvo in šport in visoko šolstvo in znanost in tehnologijo, ampak bi ga hotel videti dvakrat na drugačen način. Zato iščeš podrobnost, jo najdeš in izpostaviš kot Žižek lepotno piko malo nad kotičkom ustnic Cindy Crawford, da jo ozmerja z objet petit a in ga obožuje ali vsaj polemizira vse, kar leze in gre na akademski naziv in še posebej, kar na filofaks pride z usnjeno lisičjo torbico za čez eno ramo in oponaša pretekla stoletja intelektualnih onaniranj zaradi malenkosti. Ključno je, da imaš podrobnost, potem imaš že vse. Tako umeš, da je totalitarizem tretjega tisočletja totalna ljubezen tipa, ki za svojo ženskico caplja po trgovinah, medtem ko ona nervozno stika za cunjico, ki bo na njej zanjo in zanj in tega tipa s prečudovitim izrazom popolne predanosti v usodo svobodno izbranega trpljenja. Vedeti moraš, da nervozno pomeni živčno, medtem ko so nevrozne za Freuda vse normalne ženske in absolutno vse samske ženske. Od tu naprej veš, da ne moreš dvomiti, da obstaja absolut, ki se samo navidezno zamenjuje v relativnosti spoznanja. Postaneš vsaj malo čisti eksistencialist z napakami kot izzivi in normalno se ti zdi, da stroka zna utemeljit psihoterapijo. Imel je tip izbiro in izbral. Sedaj jo ljubi. Definiraš in snemaš. In na drugi strani imaš dejstvo, da ti nobena bedna navada tvojega tipa od drkanja na kaktus, ki zacveti enkrat na leto za Božič in se mu zato reče božični kaktus, kar na liha ponavljanja razmišlja, njegovega nemega poveličevanja ali Scarlett Johansson ali Natalie Portman, ki ju ločita svetova razlik, njegovega tečnega vonja po 2 dni se ne rabim tuširat, če nimam treninga, ker da običajno ni, da človeka moti vonj po človeku, ampak po njegovem švicu, do oponašanja nemških porničev v sredo od 23h do 24h in svaljkanja smrkljev ne more iti toliko na živce kot prenašanje njegove prisotnosti, ko ti zjutraj kuha kavo in se prepočasi premika po kuhinji in ždi poleg tebe medtem ko prežvekuje svoj kruh z ogrsko salamo in te gleda, kako si greš na živce, ker ti gre vse na živce in bi nujno rabila svojo kuhinjo, svojo jedilnico, svojo kopalnico in beden časnik, da lahko greš brez slabe vesti zaradi nezanimanja za svetovni nazor bitij iz okolja in serješ nevarno ko orangutan. Takrat niti najmanj ne rabiš prisotnosti pripadanja, razumevanja, nesebične ljubezni in samoaktualizacije, ker si muza na potenco. Rabiš eno. Mir. In sovraštvo.”

“Torej je nujno, da živiš z mačkami in sovražiš Cerkev.”

“Tako je grdo govoriti. Mislim, nesnažno. Lepše je naprimer, če izvzameš vztrajno zavračanje potrebe po paradah gejev, kjer tipi v tangicah dokazujejo, da imajo človekove pravice. Ali seks iz konvencije.”

“Meni se zdi isto grdo.”

“V mojem primeru začutiš potrebo, da se strinjaš s svojim sovražnikom, ko pove nekaj, s čimer bi z veseljem postregel naslednjič, ko boš hotel izpasti pameten ali vsaj bolj kontroverzen od Cerkvenih koncilov.”

“Torej se ti zdi obvezno, da človek, ki se samega sebe zaveda, ne hodi s svojo žensko po trgovinah, medtem ko jo skrbi, da bo naslednji seks obljubil eno leto neoporečne veze para med dvajsetim in tridesetim letom starosti.”

“Obvezno se mi zdi, da spoštujem zakonce, ki jim rata. Iz tega mi sledi nujno to, da jih poveličujem in navijam zanje.”

“Ampak nimaš razloga, da bi jih posnemala.”

“Ne da nimam razloga. Razloge hitro najdem. Nimam vzroka za to.”

“In na kakšen način je potem možno, da ne razumeš gejev v tangicah, ki se borijo za svoje človeške pravice?”

“Nimam vzroka za to, da bi jih oboževala zato, ker se opredeljujejo za človekove pravice in se mi na javnem prostoru izkažejo za veličine nerazumevanja človekove pravice, da te tip, ki se v tangicah bori za svoje pravice ne bo navdušil nič bolj kot vojak na misiji v Afganistanu, ki na radiu pripoveduje, kako pogreša svojo hčerko, ki je med njegovo šestmesečno odsotnostjo spregovorila besedo tata in pevka, ki se z obupnim vokalom na treh tonih trudi dokazati, da je krzno zločin. Ampak to je vsem jasno. Samo ne čutim potrebe po sočutju z njimi tako kot večina samskih žensk ne čuti potrebe po sočutju do tipa, ki caplja za svojo žensko z izrazom skrajne ljubezni in išče, kaj v trgovini je možno gledat. Brezbrižna sem do njih ali pa so mi premalo smešni ali pa se mi jih ne da gledat, medtem ko obupujejo v povprečnosti, da bi se mi zdeli presežek dobe.”

“To je res. Od vedno so pedri živeli.”

“Pa lahko jih gledam, ni to. Vse lahko gledam, če imam podrobnost. Niso na pedru tangice tisto, kar ga dela film. Gre za to, da se je pač treba odločit, ali boš spoštoval pedersko idejo, pedersko idejo preživetja ali konkretnega pedra samega. In humanist spoštuje idejo, da je human, če vse razume in spoštuje kot del svojega teoretičnega sveta, mene pa ne prizadene ideja, da teoretično nisem vedno humanist in lahko vseeno študiram humanistiko in se delam, da ločim med stvarmi, ljudmi, dogodki in njihovimi idejami. Sigurno bi mi šel konkretni peder zjutraj manj na živce kot kdo drug. Je to humano? So tebi lezbijke boljše od sladoleda?”

“Pretiravaš.”

“Nočeš odgovoriti, ker ne veš. In to je nadvse lepo, take ljudi moraš ljubiti, če imaš rad lezbijke in sladoled in bi si na splošno rad prihranil obične težave.”

“Boš rekla, da je bolj radikalno zagovarjat svetost ljubezni kot izpasti glup na paradi ponosa?”

“Rekla sem, da bom zelo vesela, če se boš imel rad. Ni nujno, da na paradi ponosa izpadeš glup. Lahko izpadeš preveč iskren ali pa preveč zaskrbljen ali pa preveč prepričan in predan ali pač preprosto čudovito naiven kot staroselec v amazonskem deževnem gozdu. In takšni ljudje so vendar dosegli, da razumem logiko libidinalne subvencije v zastranitve na drugačen način. Imaš lažje mnenje ali svoje mnenje?”

“To je bila šala? Ker meni to ni smešno.”

“Smešno je, da na paradi ponosa lahko izpadeš pameten tudi samo zato, ker se nekdo odloči, da si izpadel pametno ne glede na to, kje se nahajaš in kaj misliš s svojimi besedami in dejanji. In meni ni smešno, da se prideš pogovarjat o meni, če te zanimam bolj kot dejstvo, da s tabo ne bom nikoli.”

“Znanstveno koliko?”

“Nisem znanstvenica, ti nisi znanstvenik, zato lahko govoriva simpatično. Ne pravim pa, da je sigurno, da bi bil svet brez družboslovnih produkcij osiromašen smisla. Saj, o tem govoriva? Da naravoslovci nočejo objavljati prispevkov v družboslovnih časopisih, ker ne znajo samo malo probat kaj napisat?”

“Kdo je to rekel?”

“To kažejo raziskave. Torej, urednik je to povedal. Strah jih je za čast in dostojanstvo. Ne bi jih več spoštovali, če bi se osmešili z napačnimi interpretacijami. Hvaležna sem sistemu, če je to res.”

“Se ti ne zdi možno, da bi odgovarjala na vprašanja, ki ti jih zastavi kdo, ki ga kaj zanima?”

“Kar naprej odgovarjam zato, ker govorim. Imaš rad piknik piškote?”

“A to je tisti piškot iz vrtca, s srno in srnjakom?”

“Točno je piškot s srno ali srnjakom. Se spomniš časa, ko ti je bil en tak piškot prevelik? Hudo ne. Isti si bil, ko se ti je zdel piknik piškot prevelik in si bruhal po dveh žlicah kislo-grenkega navadnega jogurta.”

“Dobri so.”

“Krasni so. Lahko hodiš k meni na piknik piškote in sprašuješ o vremenski napovedi, dokler ne boš začutil želje, da me ubiješ hitro in čisto z udarcem topega predmeta po glavi. Če obljubiš, da boš tako željo skomuniciral, diplomiram in si lahko magari peder v tangicah, ker se boriš za svoje pravice.”

“Žališ me.”

“Ne. Pravkar postajam tvoj najboljši prijatelj.”

Če bi namreč stvar nadaljevali, bi se nadaljevala. Ampak nikoli mi ne bo jasno, kako uganeš, kateri las se bo potem, ko ga nategneš, skravžljal in kateri ne.

Hodim navadno

iz navade še kar navadno

iz navade v navado navadno

navadno pa ne mislim o tem.

.

Navadno torej hodim danes

da nosim plastične vrečke

sem in tja med navadami

navadami, ki jih obdajajo

za navade in navade, ki jih obdajajo

in jih nosim do drugih navad

kar se da navadno

od navad mimo navad

do drugih navad navadnih -

oh, koliko kave, mleka,

pomaranč in jušne zelenjave

se premika naenkrat navadno.

.

Navade nosim, prenašam jih

ki bodo razveselile

ker so navada, v njih je navada

in za navade pač nosim navade

ker so me navade prisilile

da hodim in imam oči pomembnejše od dlani.

.

Svet postaja blok, natanko takšnega imajo

Slovaki, Poljaki, Čehi, natanko takega

imajo v Helsinkih in v Beogradu

in v Moskvi, navadni sivi blok.

Svet se obarva rožnato

razbarva v rožnato sivi blok.

Zimski večer pač zimski večer

ki naredi svet navaden zimski večer

ko hodim iz navade, vidim iz navade

nad rožnatim blokom brez balkonov

trije parazitsko zeleni kupčki bele omele

v zimi se pozibavajo na valovih

okrutne brezdajne gotovosti -

Ne more biti v naravi nič naravnega?

da nikoli ne nasedejo na čereh rožnatega neba

da iz navade vem, da hodim iz navade

navadnega gesla Dol z vašo resnobnostjo!

da se Pasolini in kakšen gospod

iz navade strinjata z mojo lepo navado

da mislim nanju ali pa sta že pozabila

da ne vesta, zakaj se ne bi

spominjala lastnih navad

kako sta verjela v čudeže:

In če mi kakšen verz izpade sprejemljiv, je to preprosto iz navade.

.

Nasmehne se, rožnat gospod iz navade

jaz se nasmehnem

mogoče rožnato navadno, tega ne vem

navadno me prevzame nasmeh na ulici

ker v ogledalu ne

ker v ogledalu zgleda nasmeh kot

preveč vzgojen trenutek za snov ker

v ogledalu

snov ni nikoli rožnata.

.

Gospod rožnat

skloni glavo, privzdigne lica

razpotegne ustnice prek obraza

in pokaže nekaj zob

česar ne vidim dobro na daleč, a

gleda me, zagotovo. Vidim odločno.

Oba skupaj sva dovolj navadna

da bi se lahko prerekala o tem

kdo od naju bo prvi umrl in

kdo od mimoidočih navad je bodoča zlata medalja in

kako javno razglašamo, da se zgražamo nad čim in

naj ukinejo obvezno dnevno gledanje v nebo in

naj obdavčijo zelena omela pripeta na rožnato nebo blokov

ker zavajajo

ker iz navade navadni se smehljamo nazaj

bolje kot to počne

mis sveta za vse lačne na svetu.

Ko plastična vrečka popušča teži navad

si navadnega ne želimo

gospodje pa ne hrepenijo zgolj neprestano.

.

Rožnata me spremlja do vhodnih vrat

da potem je samo še tema

in bil je smehljaj dneva.

Bil.

Rešil navade pred padcem.

Nekaj je gospod pač mislil

ko je hodil iz navade navaden

za moj smehljaj dneva

rožnato.

A v ogledalu

moj rožnati gospod ne misli resno.

.

.

.

Če Pasolinija toleriraš, ga ubiješ.

Če mi ponujaš, naj svobodno izberem tvojo večno realnost za svojo, ne vem, ali nisem že kdaj s tabo mrtev pohajal po mestu in se lahkotno pomenkoval o zelo pomembnih stvareh, ko te je zagrabilo, da bi v peskovnik v parku za vse otroke sveta ponovil: Nobena knjiga, nobeno človeško delo ne more označiti definitivne točke v svojo korist v spopadu z realnostjo. (Alfredo M. Bonnano) in sem si zato odslej vedno prizadeval močno želeti, da bi te ljubil bolj in da ne bi bil več Mrtvi deček, Il nini muàrt. A če mi ponujaš razvoj, ki ga lahko zanikaš kot poetični nesmisel, ne morem trditi, da se pravkar ne sprehajam s tabo za kakšno prastaro navado videti ne in ne slišati ničesar. Sva si zato gospod bolj navadna?

.

Sram me je.

Bolj me je strah pogleda kot dotika, in govora bolj kot pogleda. (Gilles Deleuze)

Česa se bojimo, ko se bojimo, da se bojimo in si močno želimo, da se nikoli ničesar ne bojimo. In zakaj to ni primerno, ko je neprimerno biti teoretično paranoičen za statistiko. Umetnost je zaklonišče nerazumnega. In fenomenov. Vse obče in teoretično in statistično in na vse pretege naprezujoč se biti razložljivo je politika. Znanost zase na splošno ne trdi tega. Lepa je umetnost. Itd.

Referendumsko vprašanje o družinskem zakoniku je jasno, za ali proti, lepo bi bilo prebrati predlagani zakonik  (Družinski zakonik, Družinski zakonik), a jasno je, da je najbolj burna tema v celotnem zakoniku samo ena, edina širši javnosti s pompom medijsko izpostavljena. In še ta v večji meri napačno. Da – ali naj se enemu partnerju v istospolnem patrnerstvu dveh ljudi z državnim pravom dovoli posvojitev otroka, ki je biološki otrok drugega od partnerjev? Ker – ne odločamo o tem, ali se homoseksualni ljudje lahko grejo svoje življenje v smislu življenje z otroki je družina, to je praktično že zdaj možno, ampak samo o tem, ali jim bo država dala svoj žig in podpis, da to legitimno javno razglasijo in dobijo s tem nekaj državnih pravic, dolžnosti in ugodnosti, ki sicer pritičejo družinam za to, ker so družina. In to je to. Vse ostalo so izpeljanke, če prav razumem. (Naj se nekdo javi, zadevo preuči in predstavi vse možne izpeljanke, ki so v predlaganem zakoniku dejansko možne: npr. lezbični par se odloči za umetno oploditev ene partnerke (tujina?) in postane otroku starši, oče vdovec umre in njegov otrok preide v starševanje njegovemu gejevskemu partnerju, itd.)

Nič posebno novega se ne dogaja pravzaprav. Ker nikoli še ni bilo bolj kot referendum na ravni države za državljane pomembno na primer to, da je družina koliko kaj, da je zakon koliko kaj, da to določa koliko kdo, koliko politika, da je družina koliko zasebnost in svoboda, koliko politika, da so starši v povprečju koliko kaj, da povprečni otrok s svojimi starši verjetno preživi do svojega n-leta starosti koliko ur dnevno, da skupni družinski čas pomeni koliko česa, da vzgoja v družini pomeni povprečno koliko česa, da pri tem izostane koliko česa, da vsak otrok obvezno preživi v šoli koliko časa, da se šola izkaže koliko kot nadomestilo in korekcija primarne socializacijske skupine, da je povprečna učiteljica zaključila svoje lastno šolanje s koliko in je na testu psiholoških lastnosti koliko kakšna in koliko drugačna, da vzgoja v državnih institucijah, ki nadomeščajo družino, pomeni koliko česa in ne pomeni koliko nečesa drugega, da prosti čas otrok pomeni koliko kaj točno, da mu ga koliko zapolnjuje kdo, kaj, kako, da je povprečna družinska sreča koliko kaj, da je človeku lastna družina koliko pomemben del življenja, da je povprečno trajanje državnega zakona koliko let, da državni zakon koliko vpliva na praktično življenje družine, da je človek koliko določen s svojo družino, da je družinska sreča koliko odvisna od njene trajnosti, da je povprečno trajanje zvez heteroseksualnih poročenih parov kolikšno, neporočenih heteroseksualnih parov kolikšno, homoseksualnih poročenih partnerjev kolikšno in homoseksualnih neporočenih partnerjev kolikšno, da je človekova sreča koliko odvisna od katerih lastnosti družinskih članov, od političnih okoliščin koliko, da človek samo v družini lahko razvije koliko česa, kar ga dela človeka, da je povprečna sreča otrok srečnih zakoncev kolikšna, otrok v nesrečnih zakonih kolikšna in povprečna sreča otrok, razpetih med dvema ločenima staršema, kolikšna, povprečna sreča otrok istospolnih staršev kolikšna, starša samohranilca kolikšna in težave zaradi izpostavljenosti v moralno-etični tranziciji držav v posameznem tipu družine kakšne in kolikšne, da ljudje, glede na svojo družinsko situacijo izkazujejo koliko katerih lastnosti v svojem odraslem življenju, da kaj točno v njihovi družini določi, da bodo postali koliko v nasprotju z družbenim zakonom, kakšni, koliko prestopniki, kriminalci, da veliko govorimo o pravici do sreče zakaj, da je količina sreče in ostalih, kot pomembnih za človeka privzetih psiholoških kategorij, pri posamezniku dejansko v odvisnosti od družinske sreče in koliko, statistično? Pa še ogromno tega. To še nikoli ni bilo bolj pomembno, ker ne more biti bolj pomembno nekaj, kar ne vemo.

Pač težko znanstveno obdelujemo temo, ali obstaja kje vse to, da se malo razgledamo (vedno veseli virov)? Vsekakor nas večina teh oziroma takšnih testov ne pozna. Morda poznamo samo kakšnega od njih in s tem obstaja velika verjetnost, da v kolikor poznamo vsaj dva testa, si ta dva v svojih ugotovitvah med sabo nasprotujeta. Tudi ta neprecenljiva sreča me še ni ujela, da bi se mi že kdaj zgodil kakšen medijski dogodek (ali strokovni dogodek), ki bi me prepričal, da kdo vse takšne imenitne podatke, s katerimi se z mišljenjem operirati da, ima, jih obdeluje, predeluje, uporablja in razume njihov pomen. In kako bi potem še razmišljali o temi, kaj je pod vsemi tančicami besedičenja ta enigma, ta – “The” Družina, ki se je kot pojma v tem času najširša javnost obilno poslužuje v svojih razmišljanjih, če tega nočemo kvazi ideološko (Bog je za oče-mati-otrok, ne-Bog je tudi za vse ostale opcije odnosa odraslega/ih-otrok), splošno ideološko (družina je pomembna, ljubezen in vzgoja sta pomembni, politika ureja in naj ureja družbeno življenje, tudi pravice in dolžnosti staršev do otrok in drugo) in ne moremo znanstveno? Statistično gledano bi bilo precej zanimivo narediti profil prečnega in vzdolžnega prereza referendumaša, odločujočega se o teoretičnih političnih okvirih moralnih in etičnih konceptov. A tega (žal ali na srečo) ne znamo. In mogoče sploh ne vemo, kaj bi odčitavali in s katerih lestvic in s katerimi enotami. In kaj zdaj, če mi vseeno bi to? Ne vem, kdo pa ve? Ljudje vedo. Oni edino in vedno vedo. Kako hudimano težko je danes človeku priznati – ne vem. Hudo zakomplicirano. Ampak, dobro, naj bo, za ljudi.

Najverjetneje drži, da nimam ogromno razpoložljivih živcev in potrpežljivosti z njimi in strpnosti do njih in strinjati se moram, da je moja dobra volja v dneh festivala slovenske ljudske politične tragične komedije pomembno ogrožena. Za vsako zdravljenje je potrebna diagnoza, včasih diagnoza pomeni ozdravljenje, a kaj bi o tem: Na živce mi gre slovenska enakopravno neboleče privzeta pravica do razmišljanja namesto drugega. Na živce mi gre, da se na to pravico veže pravica do biti pametnejši od drugega, biti glasnejši od drugega, biti nesramen in zloben do drugega in pravica do prevzgajanja drugega in pravica do stupidnega ogrožanja drugačnega drugega (tudi s skandiranjem najlepše humanistično razsvetljenih gesel) in pravica posameznega suverena v človeški obliki, da s popolnoma nespremenjeno, isto taktiko celo ljubo življenje v okviru svojega dometa nenehno proizvaja večni ljudski prepir in kreg in zdrahe in je po možnosti še pohvaljen in nagrajen za to (Nekatere stvari je treba sovražiti? Oh, čas, sovražnik moj, prijatelj… o čem bi danes dvomila?…). Na živce mi gre, da se v zvezi s prihodnjim referendumom nenehno pripoveduje največ in najbolj korenito, globoko, prizadeto in občutljivo le o tem, da bo nekdo, ki se definira kot verni človek, obkrožil proti in nekdo, ki se prišteva med nevernike, obkrožil za in koliko obupno je kaj od tega. Kaj pa, če enostavno ni res? Kdo pa ve, kaj na volitvah in referendumih obkrožujejo ljudje iz Cerkve, kaj ljudje, ki hodijo v cerkev, kaj ljudje, ki hodijo mimo cerkve in vedo, kaj je v cerkvi, kaj tisti, ki hodijo mimo cerkve in ne vedo, kaj je znotraj, kaj ljudje, ki oblačijo Jezusa v jaslih in ga snemajo s križev, kaj ljudje, ki so jih vzgojili krščansko, kaj ljudje, ki so jih vzgojili zmerno krščansko, kaj ljudje, ki so jih vzgojili ateistično, agnostično, socialistično, komunistično, kaj ljudje, ki so jih vzgojili zmerno ateistično, agnostično, socialistično, komunistično, kaj ljudje, ki so jih vzgojili v skladu z drugimi veroizpovedmi, kaj ljudje, ki so jih vzgojili v mešanemu tipu vzgoje, kaj ljudje, ki so jih vzgojili znanstveno, kaj ljudje, ki jih niso vzgojili (kaj sploh pomeni vzgojiti?, recimo zaenkrat, da ljudje verjamejo ali pa rečejo, da so jih vzgajali ali jih niso vzgajali), koliko je katerih, kaj in koliko od njih kaj misli in verjame in koliko jih je od kje, ki obkrožujejo in koliko, ki ne obkrožujejo in zakaj, koliko enih in drugih se bori proti vsiljevanju politike v zasebnost, koliko za vmešavanje politike v zasebnost, koliko za ločevanje političnega in religijskega, koliko za povezovanje obojega, koliko se jih boji obojega, koliko jih hoče razložiti to, s čim razlagajo svoj boj, koliko enih in drugih se aktivno gre politiko, ker ne morejo mirno spremljat, kako se jo gredo drugi in koliko, ker ne morejo mirno spremljat, kako se politika gre politiko, koliko je apolitičnih, koliko je dušnih, koliko duhovnih? Koliko enih in drugih in tretjih in petindvajsetih sodeluje, prijateljuje v svojem življenju z drugimi, s katerimi in kako? Kdo ve vse to? (To ne pomeni, da je že slišal za nekatere raziskave oz. videl nekatere raziskave, ki so nekaj od tega poskusile izmeriti?) Kako človek ne bi bil do zdravju ogrožujoče faze naveličan, če ga razveseljujemo samo z nekim medijskim poudarjanjem vsega nebistvenega in koliko sploh resničnega, dragi moji pripovedovalci? Razumem, da ne moremo vedeti vsega, ampak pričakujem to tudi od vsakega, ki se domisli namena, smotra in cilja, da ubogega človeka strada z delnimi resnicami svojega poslanstva.

Na živce mi gre to enostavno karneki produciranje in najbolj na živce mi gre, da se mi dnevno na mojem seznamu politično nujno relevantnih ljudi pojavijo novi, ki jih sicer zaradi njihovega dela (političnega ali/in ne-političnega, izven-političnega, če je delo mogoče definirati kot takšno) in/ali zaradi njihove osebnosti oziroma zaradi nekaterih njihovih osebnostnih lastnosti spoštujem, ker jih ne vem že kaj prepriča, da se pa absolutno morajo še oni malo populistično odzivati na populizem s širjenjem debilizma megle z auro pomembnosti in tako nič manj kot naravnost rešit svet in potem ne vem, kako spoštovati seznam. Mislim, da naš prihodnji referendum ne bi smel biti obkroževanje za vero ali nevero v Boga (za vero v ne-Boga), za poslušnost ali neposlušnost Cerkvi (oz. drugim religioznim institucijam), čeprav se bo kot to mogoče izkazal, ker se to na veliko ponuja in ker to absolutno ni treba, da je. (Zakaj ne in koliko ne, s človeško logiko, ne bom, ker znajo drugi bolje, samo narediti je treba, da bodo govorili in jih potem poslušati.) Statistično si nas verjetno večina želi, da se o tem s svojimi bližnjimi ne bi rabili kregati in sploh ne prepirati kot mnenjski ljudje v javnih soočenjih. Statistično se nas pomoje 99% najbolj boji in bori za svojo družino (in prijatelje). 1% dopustim, da ostaja volčjih otrok. In 99% si najbrž v svoji (morebitni) odsotnosti predstavljamo svojega otroka med točno temi ljudmi, za katere se najbolj bojimo in borimo. Samo način našega strahu in boja je rahlo različen (ali so strahovi na koncu verige razlag, kaj so, v resnici enaki in boj upravičen?), vendar kako ga sploh definirati in preučiti, če preučujemo samo to, kaj bi kdo od nas obkrožil na tipičnem političnem testu pod vplivom medijskega linča dane teme in niti tega ne, koliko bi nas protestiralo proti obkroževanju, ki želi od nas, da politično definiramo družino, kar pa se bo razlagalo kot našo moralno in etično vrednoto in na tej podlagi določalo, ali smo levi ali desni (kje ste?). Ni nas 99%, ki se o tem hočemo in znamo odločit na tak način in v takšnih interpretacijah, ki so nam ponujene. Zato smo tiho. (Strpno tiho? Ne vem.) Zgolj to.

Ne gre mi iz glave. Kako neki si nekdo predstavlja, da bi se statistično pomemben, reprezentativen del ljudstva hotel teoretično odločati o nečem, kar je njemu praktično pomembno, za vse druge ljudi? Ne razumem koncepta referenduma, če ne sklepam na 100% (neposredno) demokracijo vseh državljanov, starejših od 18 let, ki zagotavlja vladavino volje večine, ki se odloča, ne glede na temo. In kaj bomo zdaj, liberalno demokratično, socialno demokratično, slovensko demokratično, globalno demokratično? Prevzgajali vrednote slovenske demokracije, da bomo pravični? Čakam, da me kaj lepega razsvetli. Bega me dan za dnem… (kdaj bodo konec koncev še na umetnike, umetniške izdelke ali umetniška ozadja napopane sponzorske propagande?)

.

.

.

kakšen strah.

http://www.dailymotion.com/videoxm5loy

Nekoga bom ubil, zadavil, sebe bom ubil, zadavil, nekaj bom naredu, 100-procentno se bo nekaj zgodilo, cela štala bo, si je mislil in hkrati vedel, da nabija. Sam sebi nabija, samoumevno kot vedno, celo tedaj, ko v glavi ponavlja samo – ne, ne, ne, ne (trikrat je klišejsko, štirikrat pojasni, da se ponavlja, ker dolgo se lahko ponavlja, kar govori sam v sebi tisti ne in sploh ni nikakršnega konteksta, da bi lahko ugotovil vsaj to, če je ne na mestu, ni vprašanja, ni vprašanja in odgovora, samo opisani ne se ponavlja in v nekem trenutku se zave, da ponavlja ne in se vpraša zakaj ne). Takrat sploh ne ve, zakaj v svoji glavi ali nekje v sebi pač ponavlja ne, zdaj pa je čutil, da mu v glavi šumi (lahko bi bilo zlo od računalnika – zakaj ne gre brez tega nadležnega, vsiljivega zvoka s temi bit(j)i, naj ta napredek eden naredi, ok?, lahko pa tudi, da ni od tega), da mu neka energija iz trupa prehaja v roke in tudi v noge, če pomisli na to, kam točno občutek gre in mu okončine potem nekako mrtvinči, medtem pa sam zadržuje dih in diha res totalno nenormalno v nekih preskokih, predahih, odsotnosti delovanja ritma. Pa, a ni dihanje samoumevno? Ni navadno dihat navadno?

“Besed nimam,” kao razloži in niti ne ve, če dejansko hoče, da ga dojame. Nekako boli ga kurac za to in za ljudi že nekaj časa in razmišlja lahko le o tem, da je to povsem naravno, da to pač pride z življenjem v civilizaciji in da podobno doživlja slehernik, ko dopolni neko starost ali umsko fazo dovolj je bilo jebenega abstraktnega mišljenja in biti v skladu s sabo na socialno integrativen način, preveč stresno je, samo mogoče to slehernik nekako drugače kot sam v zaključku interpretira in se potem igra raje normalnega, toplega, prijaznega tipa skupnosti povprečja civilistov ali pa celo deluje v skladu s potrebnimi poklicnimi kompetencami; strojnik, zdravnik, računalničar, socialni delavec, absolvent fdv neopredeljujoč ciljni naziv svojega študijskega prizadevanja, kuhar, teolog, prenašalec omar, učitelj, zaposlen v klicnem centru, vodovodar, šef banke, urar, zdravstveni tehnik, literarni komparativist, frizer, psihoterapevt, gradbinec, farmacevt, kulturolog, snažilec, gospodinjec, predsednik državnega zbora, blagajničar, kustos, itd. Mislim, da razumem, za kaj gre, se mi zdi, da je razumljivo. Ne da se mi. Diha normalno.

“Boli te kurac in nimaš besed,” se ji zazdi, da ni ustvarjena za povzemanje pogovora s ciljem, da bi se iz njega kaj izcimilo. Nikoli ni nekako razumela spodobne sodobne produkcijske sposobnosti, da ureja odnos med dvema človekoma. Ne zna biti razočarana gospodinja, Seinfeld, seks v mestu, prijatelji, samo bedaki in konji, midve z mamo, Beverly Hills, simpatije, House, oglaševalci in vse to, kar se od nje pričakuje in ko se pričakuje, da trži to znanje v malem prstu nadgrajeno s strokovnim občutkom, ki prvemu odvzema pogrošnost in dodaja kapital. Ne gre ji biti duša. “Sliši se še kar res,” spet ne preseneča sama sebe, “ne rabiš jih.”

“Točno tko,” se on hitro strinja. Pomisli na kakšno dramo. Spomni se dejstva, da obstaja letno na tisoče dodatnih diplom, ki se posredno ukvarjajo s problematiko odvečnosti besednega sporočanja. V takem trenutku nepričakovanega razsvetljenja mu vedno pride na misel, da bi z veseljem ustvarjal burek na Miklošičevi, zato nadaljuje z obrambnimi mehanizmi po abecednem redu. Obstajajo tisočice diplom, v katerih je stoodstotno, da je puščavništvo ali asocialnost ali vzdržnost od občevanja z ljudmi premik k poglobljenemu občevanju s stvarmi, kar s sabo prinaša tudi operiranje z ne-stvarnim in je to optimalno za ustvarjalce in umetnike in na sploh kreativneže in originalneže, ki jih svet ni vidu, odkar je umrl Steve Jobs, samo tega ne povejo. Ne ljubi se mu govoriti, niti se mu ne da razmišljati, kam pelje pogovor, kaj bi bilo za dodati, kako super bi bilo odrediti času, da nekaj novega pogrunta. Ne da se mu, da ga kdo gleda in si želi ukvarjati se z njim.

In njej je povsem vseeno, kaj bo rekla naslednje, ker je sploh ne briga, kaj bo zaključek: “Zdi se mi samoumevno, da se ti ne da več ponavljat besed, ki jih je človeštvo ponovilo že neštetokrat. In meni se ne da. Lahko sem tiho in mi paše.” Ni je bilo dejansko strah, da bi živela v molku. V bistvu so besede le za okras človekovega obraza, da se premika in spreminja obliko in se kao z mimiko odziva na misli in pazi, čustva, v sebi. Nič je ni manj veselilo od tega, da je morala pomisliti, kako prizadevno si kdo želi prikazati presenečenje, ogorčenje, stud, jezo, osuplost, pomilovanje in sovraštvo z besedami Folk je ovce, ki samo čakajo, da jim poveš, kaj morajo in nardijo to in v skladu s tem trza s svojim obrazom in glasom. V tem primeru je naravnost ljubila obraz psihologa, ki bi, kakor vse, kar pove, tudi to povedal brez trzljanja, mežikanja, premikanja, s sebi lastnim monotonim glasom brez poudarka, ritma in melodije, če bi mu nekaj ukazalo to reči. Je kje folk, ki v strahu pred folkom ovce beži k strokovnjaku za nereligiozno psiho, ki kdaj preveri, kako to bitje prebere poezijo, prozni odlomek, časopis ali, ne vem, njihovo osmrtnico?, si je zavdala udarec. In takoj potem na drugo lice, ko je morala pomisliti na milosti polne obraze, ki ljudi v strahu pred folkom ovce mirno, torej v skladu z mimiko in glasovnimi lastnostmi miru, zavrne pomirjujoče Nič se nas bat, mi te ljubimo, tudi če si nespameten. Vse bo še dobro. Zdaj je bil konec. Ekran, muska, vse se ji predvaja z vso močjo oživčenja v njeni glavi, odmeva od sten, slabo ji postaja. Kako se folku ljubi, jebemti? Kako se jim ljubi tisočkrat eno in isto ponavljat besedno, mimično, idejno, melodično in harmonično? Koga dejansko tolko boli kurac, ali bojo pedrom in lezbijkam dovolili met otroka v hiši/stanovanju/družini, da gleda oddajo, kjer se folk, ki se mu da govorit eno in isto najbrž že desetine let, razdeli v dve skupini in ponavlja snov brez vsake razlage, raziskave, brez vsakršne izkušnje, brez kakršnekoli ideje, razen idejnega v skladu z institucijo ali idejo, ki ji pripadajo in jo zastopajo, v obliki najslabših igralcev vseh časov?, je zadonelo po drobovju. Čas je že bil. Prišla je rešitev. Prigovarja si; Pomisli, da bi ti ukazali za denar prepisovat rokopise Primoža Trubarja v veliki zvezek nizki karo in bi bila z veseljem ponosna na svoje delo. Pomislila je.

“Bom tiho,” reče in ga pogleda. Liberalci na slovenskem tv-ju ti vedno znova izgubijo ves imidž liberalnosti zaradi svoje večne nesposobnosti izraziti se brez pretežno samovšečno ciničnega do fundamentalno pravičniško sovražnega govora o tradicionalnosti, tudi če se načeloma o nečem strinjaš z njimi, si predstavlja videno v njegovi glavi.

“Se ti ne zdi ceneno, da prižgeš radio in ljubiš ljudi?” ga zdaj prešine vprašanje.

“Ne,” umirjeno odvrne, ne ljubi se ji. “To se mi zdi povsem samoumevno, da prižgem radio in ljubim ljudi. Najbolj enostavno. In duša se mi strinja in vem, da je pravilno za ta svet.”

“Je kurac,” se ne strinja in premišljuje zakaj. “Ne moreš trditi, da jih ljubiš, če jih poslušaš in se strinjaš z njimi. Ta tvoj profesor zgleda v živo ko pofukan štrudl ali če se izrazim s tvojo logiko – sluzast je.”

“Ni v bistvu. Posrečen je. Zgleda, ko ga prvič vidiš, ogaben, samo po pol ure veš, da ti ne bi težil v sobi 9 kvadratnih metrov in bi bil počaščen, da ti greje postlo. Ima neki smisel človek. Ni zoprn,” sama sebe preseneti z razlago.

“Varaš, če je to tko, da kar ljubiš vse po vrsti” se mu zazdi, da bi nadaljeval pogovor. Mogoče pa ga zanima, jebiga.

“Meni se ne zdi,” zavrne bizarno neverno. “Zdi se mi, da na ta način preživljam lajf. Ne morem pač gledat v svet skozi ekran in poslušat muske. Ne razumem besedil, ne štekam poante, ne čutim nič, dolgočasi me. Tega tipa pa skrbi, kakšen bo svet pod nekimi in kakšen pod nekimi drugimi pogoji, kaj vpliva na pogoje, kaj ne vpliva nanje, čeprav vsi trdijo, da ja, kdo je pogoj, kje je logika, kakšna je, take stvari. Tip gre in pove to za radio, pozna pa ga 500 bivših študentov in kolegov in 10 knjižničark. Pa še tko blazno tesnobno zgleda, da ga ni v drami talenta, in istočasno med tem umiranjem govori povsem neobvezno, ko da ga boli kurac za vse, kar je naštudiral v 15 letih študija po 16-ur na dan z vmesnimi prekinitvami neobhodnega spanja in hrane v gostilni, pojedene v družbi sebi podobnih ali sam, kot da tiste povzetke tisočev strani pove tko, slučajno, z govorno motnjo, toliko da bo imel plačo za preživet.” Res je, kar govorim, si misli, neizmerno se strinjam sama s sabo.

“Pa to ne moreš rečt, da ga ljubiš,” se mu zdi rahlo moteno kot zgrešeno in pomisli, da se njemu nedoločni poklicni intelektualec večino časa smili.

“Kurac ne morem. Kaj pa naj rečem, da ljubim?” res ji ne gre ko na tv-ju. Nikoli ni mogla razumet, kako ti je lahko jasno, kaj boš od zdaj naprej ljubil in kako usodno človeško se boš boril z vsemi težavami okrog tega. Baje da je to samoumevno naravno prirojeno, dodano ali priučeno ali karkoli, človek pač ve, kaj se dela v življenju, da se reče, da živiš. Vsi zgledajo tako ko da jim je to jasno. Vsi zdržijo poslušat to musko in gledat ta ekran.

“Ne vem, pizda. Tipa, ki te fuka?” se mu zazdi, da je definitiven. Ne zdi se mu sicer nujno. Samo boli ga kurac, tako da se ne obremenjuje. Zdi se mu, da je dovolj povedal in se lahko konča.

In njej se zazdi podobno. “Ja, ja ne. Al pa ne no. Ne vem, pizda. Ne da se mi.” Pred petimi leti se je na silvestrovo odločila, da bo en tip njen mož.

Da. Moja ljubezen, velika, velikanska, v ogromni trenirki, v enormnih telovadnih copatah, z nekim malim nahrbtnikom na ramenih, lepa kot evkalipt, sončna, prisrčna, otroško zavzeta in žlobudrava, prava, normalno, večno zimzelena, z okrasom, okras, ki še ne ve, nekaj kapljic na čelu, največ zaradi puhovke, pritrdilno. Obkrožena vsa z uporabniki božično-novoletnega javnega kuhanega vina in govora in tipskih tem in dobre volje, smešno je ali ko smo veseli, pokažemo to z nasmehom, (vadimo veselje, da ga bomo znali). Ne meneč se za ozadje, poglobljena vsa v bližnje, smejoče empatična in prevzeta torej, sanjska. Zagleda me slučajno, še malo dokonča dano temo in se približa, šepeta: “Nobenega skupnega sveta ni.” Normalno, rečem, roditelj mojega otroka, mislim, srečni bomo kot jaslice na mahu pod smreko, v samem bistvu puščava, a mit. Nekaterih misli ne gre izpostavljati tekmovanju. Zato. Vrne se in nadaljuje športno. Grem naprej skozi bučno seme, pozabim, prenesem športno, večkrat slišati jasno pritrdi dvomu. Ne. Moja ljubezen, majhna vsa, potlačena, navadna na obronku dogajanja menca po telefonu in se prestopa od mraza, sama sebi odvzeta, sovraži vse premajhno. Oh, kako tipično, me prevzame radost decembra, en in isti smo. Ljubezen molči. Grem neobremenjeno. Strmim na oder. Če plešeš svoj dan d, neboleče je. Če se zamislim, tako neboleče. Srečno novo leto.

.    o

o    . ‘  o

o    ‘      o

O     o       .  .

.     O    ‘    o

,     o      ‘     o

.        .    o   .    O

O         o        .            o

OoooooOOOooooOOooooOooooooooOooo

joj. Jokam.

Pa tak biser je.

No sej. Pohvaljen, kdor je vrgel kost vsemu teoretiziranju za trenirke neizmerno zainteresirane javnosti, ki se ji politični program začne in konča z obkroževanjem pravice do trenirke, politična kultura pa v trenirki navijača. Izbezali smo si iz niča univerze v svet kreirajoče medije celo neke hude profesorje (pustimo večino starih medijsko odmevnih profesorskih fac, o katerih estetiki lahko s pridom na veliko presojamo), ki priznavajo, da se niso pripravili na trenirke, in zdaj si končno lahko enakopravno izbiramo, kam bomo šli na predavanje, kam na diskusijo in kam preventivno prinesli in odnesli nekaj svežih idej. Meni je kul. Čeprav, glede na lastne izkušnje, ta boljši profesorji nikoli ne pridejo v studio na javne posvetne pridige o morali in etiki. Ne znajo oni biti tako neizmerno zavzeti in javnosti pojasnjeni kot častilci čistega diskurza. Prehitro ti vic povejo ne da bi se zavedali in tega se zavedajo. Magari na temo Sovražni govor, ki je, dejmo no bit iskreni, javno poveličevan, ne glede na to, kam je usmerjen, dokler ga ne izreče osebni sovražnik. Končno smo narod stoječih upov, kaj pa nam je smešno? Neizmerno pomembno je znotraj upov obdržati upanje, za vse zainteresirane in druge, ki jim bodo morali slediti, da se profesor ali lider, ki se ne more sklicevat na umetniško svobodo in pravico do smeha, v takem primeru v vsakem primeru dosledno, jasno in ostro zavzame za vrednoto spoštovanja človeka in vrednoto spoštovanja domovinskega ponosa človeka vsake narodnosti in prepreči dejansko vojno z vojno teorij o njej. To je edini obvezi higienski minimum, ki ga teorija javnega mnenja v demokraciji prenese, čeprav je nujno dosledno relativno, kaj sploh pomeni kaj (ali katerikoli označevalec nečesa).

Prav blagodejno je poslušat javnost tele dni v odsotnosti nacionalne črne kronike in stanja v katerikoli državni instituciji, ker orožje počiva, dokler so orožje vici, družba je polno zaposlena z mirovniško propagando. (“Mir je obdobje med vojnama.”) Ne morem pa verjet, da moj narod še danes trpi prisilno sufliranje v političnih nalogah objektivno zaprtega tipa – obkroževanja za pozitivno? Ker to je, če že ne krivično, vsaj žaljivo in ponižujoče. Vsakemu pravica do njegovega ponosa in negativne ocene. Al ne al kaj? Nočem si predstavljat svojega sovražnega govora naperjenega direktno v uho očitno nerazsodnega mi tujca, če se mi to nekoč zgodi, ker je to totalno negativno. Ljubi Slovenci, protestirajmo da, a proti čemu? Kaj smo sploh naredili za te svoje deklasirane ljudi, če res so, razen da ljubezni, sočutja in solidarnosti polni priznavamo, da sami tudi nosimo trenirke? Halo? Lepši smo ko reklama za Benetton trenirko, res. Sami si svojo lepo infrastrukturo od spodaj gor gradimo.

Ker lepo je, ena sama pozitiva nas je in še vedno smo si blazno smešni: Babam se v kavbojkah manj vidi celulit. Babe naj ne hodijo volit. Klošarji, tajkuni in tragikomedije raus!

…

..

.

Poenoteni okoli zlate ikone Like uživamo najslajše sadove demokracije d.o.o., ki so sladki.

Nekam vzgojeni smo postali, hudiča? A smo se za to boril?! Imamo skupno enoto za vrednoto? Da jo imamo, hudiča? A pol v resnici zdej ni več, da je treba spet imeti vrednote, da bo spet v redu, ker ne bomo več egoistične in povsem brezvestne živali, ena sama znanost o umetnosti ustvarjanja peklenskega? (Ena vrednost živali na primer je, da se jo da naučiti ne krasti, čeprav ne vem o tem, ali ima vest. A ima vest? Hvala.)

Torej, uživamo s krvjo priborjeno Enakopravnost z veliko začetnico; en človek, en glas. En glas, en stas. En klik, en glas za Dobro. Eno dobro, en svobodni človek izbral Dobro. Hmmm, ni mi všeč. Zlati ko sam Zlatko Zakladko ljubimo vse ljudi, živali, rastline, pline in kamnine in rešujemo svet vojne, zla, denarja, virusov in bakterij. Zgoščeni okoli dobre perspektive – smeti se meče v smeti. Svet je vsekakor vsak dan vztrajneje lepši po človekovi zaslugi. Človek je osnovni gradnik družbe, ki je danes družabna. Družba dobrih ljudi, ki sprejema vse in vsakogar in pomaga v stiski, težavi in nesreči. Družba prijateljev. Družba komunikacije. Družba prijateljev interneta in socialnih omrežij. Družba hitrih, priročnih rešitev in konsenza. Prijateljev imaš v trenutku lahko več kot jih je imel zgodovinski človek v vsem življenju, čeprav je bil on bitje skupnosti, ti pa si odtujeno bitje atomizirane družbe patoloških narcisov. Samo za en pravilen Like se moraš svobodno odločit. Logika posteksistencializma je pač strumno skrenila v postmodernizem skupaj z vso drugo modo, vendar še vedno gre po pravilih. Prijateljem si všeč tem bolj ko se sami sebi v sebi zdijo posebni, ker si tako obupno preveč normalen, da se obtožuješ lastne grdosti. Ker kdo pa gre lajkat, da je spet megla 99% svinec in neke težke kovine zmešane v znano osnovo, zadržane nizko nad hudobno prekerno zemljo nizkotno in ostalo neznanka, mogoče Chanel Nº5, česar kriv si? Poet? No sej, ta je sam sebi bolj beden kot mu je njegov drek – samo pretekli jaz – in bi lajkal vse, kar bi mu dalo trohico upanja, da njegov drek, če že ni dobrodošel, vsaj škodljiv ni, ker drek vsaj izgine neznano kam ali se ga pozabi, ni važno kje je, ko ga ne bi več, on pa nekako ne. Vse ostalo, kar ni opisani poet, od same subverzivnosti namreč lajka sonce, voda, zrak, svoboda, ljubim te kakor sam sebe in to nekaj pomeni.

Kaj vem. Ne vem, kako bi to nadaljevalo samo od sebe. Ker, sej je fajn, sonček, parfumček, pa to. Super je, dokler ne dokurči. In pol je kurac, da se alternativa ne more osredotočit na milostno ikono Dislike, ampak je prisiljena v pravilno, z vsakim dnem manj mučno trpljenje na ignore. Izven gestaltnega (celostnega) sistema vsi smo mi miss dobre misli ljubezen univerzale. In pol včasih lojalno svoji nepripadnosti padajo Breiviki v neprištevnost, ker nimajo in ne morejo legalno imeti samopomočne skupine za Borce za alternativno pravico. Al kaj. Sej, konec koncev, vsak lajk zasluži vsaj eno opravljanje in zaključek, da je nekdo beden, če si na ignore pa tega ne moreš imeti milosti biti deležen v družbi, ki združuje vse, razen nedružabnega. In pol ta isti narod ljubezni in sprejemanja vseh drugačnih, vseh enakopravnih, humanistično in, seveda, kolektivno enotno, še bolj dozori ob odpuščanju ekskluzivne neprištevne norosti, ker mu zlo kao ni imanentno. (A prištevna norost obstaja in kaj to je?) Ne vem, pizdarija, gremo dalje lajkat boj za pravice lajkat dalje lajke. Jst bi pač samo da mi frend lahko pokaže fakof, ko je to treba. Takoj takrat. Da bi to bil pogoj, da je lahko moj frend in ostane moj lajk. In, nej bo končno jasno kot takrat kadar ljubi sonček nima nasprotnikov: ljudje, ki ljubijo celostno tudi samo po sebi umevno meglo v megli, ne morejo lajkat svetovno ljubečih ljubljenih fac, ker nujno doživijo njihov individualni drek, posredno ali neposredno, če jim ga face same ne predočijo, ker jih točno zato ne morejo dojet za blažilne dejavnike demokracije d.o.o. in jih pač neodgovorno ignorirajo.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh.

fak

kako težavno je normalno

zapletat za novo vojno

zadnje večerje oglasnih sporočil:

V toploto voljno samo za vas

iz ognjišč antagonističnih

*

fakju

ker ne morem s prekrižanimi

nogami občudovati rok

sedet in čakat na vse

kar povejo do konca

medtem ko se mi pepel

naklada v prostore pod

umetno podaljšanimi nohti

izdihujem za dimno zaveso

z vso pretirano jasno

subtilnostjo nevrolingvistike

da me svet pofuka

kot le on ve in zna

za vsakodnevni kruh

*

fakjutu

z rdečimi usti speljujem

socialni program na človeka

natančno, tako je

umazana približno kot

požrešni volčji mladič

od darov matere narave -

Daj glavo na pladenj

da te postrežem svežega

zavodu za zaposlovanje

*

fakof

kdo si ne bi želel vlagat v

volnene nogavice

Da bi s pozornim poslušanjem

odpiral vrata v varno bodočnost,

si ob slaboumnih verzih vsaj vedel,

česa ti ne bo treba.

.

nikoli vedeti, nikoli želeti si, imeti, nikoli delati, samo malo pač verjeti ali delati se, da verjameš in da sanjaš

.

Pri učiteljih sicer nisi vedel,

a zajemal te je z gotovostjo

duh telesa v telesu duha, mirnodušno,

objemal te je čuden strah,

da postaneš navaden

ali posebnež

ali kralj ali suženj

ali da nočeš več tega,

da ne znaš ničesar sovražiti,

bal si se za preteklost.

Rosa ti je vzbujala poželenje,

bosega te je gnala proti navidezno slepemu,

da želel bi si kaj lepega. Da bi znal.

Skuhati čaj na Madagaskarju.

Vendar bilo je

vse skupaj malo preveč dejansko,

vsako posebej preveč nedojemljivo

lepo.

Naredil bi to, ampak da bi to mislil?

Da bi si upal kaj početi z resnico?

Ne, nikoli ne bi imel dovolj ljubezni.

.

Kesal si se žaloben,

da ne znaš biti in vendar si,

ker lahko si.

V puščavi misijonariš

kakšno težko poslanstvo

in resnično globoko zabredeš

v pesek glavo s svojim ponižanjem,

da bi spoznal.

Odrekel si se odrekanju,

odnehal si se srečevati,

odstavil si se s sedanjosti,

v prazen čas

postajaš se na novo.

Svež pridih jasnosti v tvojih besedah

priča o tem, da veš, da si,

da si ponosno sprejel dejstvo

in postajaš slučajnostno

z vsakim dnem bolj

uporabnik preventivnih metod

za obstajanje.

Eno tako preroško znamenje svojega časa;

čisto, ugodno, varno, priporočeno,

nadvse navadno prakticiranje življenja

za zdravljenje hipertenzije.

…

…

Kaj pa je pesnik, če ne prepričljivo neprepričano zavajanje čutov, da smrad brezdomno smrdi ali pa tudi sploh ne smrdi, odvisno od trenutne gotovosti amplitude, ki jo povzroča brezsramno mišljeno vedenje o tem, kaj da je za izbrano domačnost neke določljive skupnosti dovolj politično in dovolj nekorektno. Pesnik ne more dajati ne da bi zahteval nekaj okoliščin. Nikoli ni enega, istega ali enakega, enoznačnega odgovora na vprašanje, kakšen je duh brezdomca z besedami. Ker, ni ga. Doma je. Lahko je istočasno duh vijolice, ki zatava preblizu vijoličine smrti, Patricija, nervozen Masaryk na betonskem ozvezdju, praskajoč se po bradi mrmraje, enostavno s kemičnim svinčnikom pravilno izpolnjena položnica ali enačba, kreda na tablo. Ali da kot tak smrdi domačno? Je to sploh pesnik, če odgovarja z da ali ne in ne zahteva obličja publike, da sprevidi resnost resnice, da ga doma ni? Pesnik en kot neodgovoren odgovor neodgovorjen. Sploh kaj, razen reda ali nereda med vrsticami in stolpci? Živa brezvestna resnost. Nekaj, kar se zatika z besedami, da bi molk večkrat spregovoril. Nekaj za. Sploh kaj? Ne bi rekla. Ker, resnično, ne želim si, da bi bil ekonomija logike in da se tega ne bi mogel vzdržati. Raje bi, da se režim. Znori. Pesnik te bo obkrožil in te požrl, da te zanika. O!